Povzročitelj: virus

Prizadete vrste in starost živali: virus lahko poleg psov prizadene tudi različne vrste drugih živali – razen domačih mačk. Pri domačih mačkah gre pri mačji kugi za drugačen virus. Pri družnih živalih jo najpogosteje zasledimo pri psih in dihurjih. Kljub obsežnim cepljenjem ostaja v številnih področjih še vedno zelo prisotna. Prizadene pse vseh starosti, še posebej pa so občutljivi mladiči stari 3 – 6 mesecev, ki niso več pod zaščito maternalnih protiteles.

Prenašanje virusa: Okužena žival širi virus, ne glede na to ali kaže znake obolenja ali ne. Glavna pot širjenja virusa je preko kapljic aerosola in preko stika z okuženimi telesnimi tekočinami – izcedki, kot so izcedek iz smrčka, oči, iztrebki in urin. Virus se lahko širi tudi preko hrane in predmetov, ki so bili kontaminirani s temi izcedki.  Čas od okužbe do pojava prvih znakov obolenja je 14 – 18 dni. Povišana telesna temperatura se sicer lahko pojavi že 3 – 6 dni po okužbi. Okužba se lahko na mladiče širi tudi preko placente.

Znaki: Virus napada različna tkiva v telesu in povzroča zavoro imunskega sistema. Posledično lahko pride do okužb s povzročitelji drugih obolenj. Zato so znaki pasje kuge lahko zelo pestri in se lahko po jakosti razlikujejo od skoraj neopaznih do hudih. V prvi fazi se pojavi povišana temperatura ter lahko tudi zmanjšana ješčnost in izcedek iz smrčka in oči. Ta faza se navadno umiri v 96 urah. Čez nekaj dni običajno nastopi druga faza, ki traja najmanj teden dni. V njej se pojavijo črevesni in želodčni znaki, kot so bruhanje, driska, dehidracija in povečano slinjenje ter težave z dihali, kot je kašelj, oteženo dihanje, izguba apetita in izguba telesna teže. Ti se lahko komplicirajo z nadaljnimi okužbami s povzročitelji drugih obolenj. Pri nekaterih psih se lahko pojavi tudi vnetje možgan in hrbtenjače ter zadebelitev blazinic in smrčka ter mehurčki (»izpuščaji«) po trebuhu. Živčni znaki so trzanje mišic, krči, slinjenje, žvečenje, preobčutljivost na svetlobo, nekoordinirano gibanje, kroženje, povečana občutljivost na dotike in bolečino, manj značilni pa tudi slepota in paraliza.

Smrtnost je odvisna od samega imunskega stanja posamezne živali in je približno 50%. Največji procent umrljivosti je pri mladičih zaradi komplikacij kot sta pljučnica in vnetje možgan, medtem  ko se pri odraslih živalih obolenje kaže bolj v obliki živčnih motenj.

Psi, ki prebolijo pasjo kugo so imuni celo življenje.

Veterinar postavi močan sum na obolenje na podlagi zgoraj navedenih kliničnih znakov, ostalih preiskav ter ob dejstvu, da žival ni bila cepljena. Diagnoza pa je potrjena na podlagi testa na virus.

Specifično zdravljenje proti virusu pasje kuge ne obstaja. Tako se zdravi le znake in ostala pridružena obolenja ter nudi podporno terapijo. Zdravljenje živali z živčnimi znaki je zelo težavno in se velikokrat konča z evtanazijo.

Žival lahko zaščitimo s preventivnim cepljenjem proti pasji kugi in ostalim kužnim obolenjem. Pomembna je tudi izolacija obolelih živali in dezinfekcija prostorov ter predmetov, ki so prišli v stik z obolelo živaljo.

Športni oz. delovni psi imajo višjo možnost, da se bodo okužili s prenosljivimi obolenji v primerjavi s psi, ki so pretežno doma. Poleg tega je njihov imunski sistem tudi bolj na udaru zaradi stresa pri delu.

Več o cepljenju tukaj.

Tokrat sem želela na kratko pojasniti kaj so antibiotiki,  orisati kako delujejo, kako se veterinar odloča za izbiro primernega antibiotika in zakaj je bistvenega pomembna dosledna uporaba antibiotikov v skladu z navodili, ki jih poda veterinar oz. navodili za uporabo.

Več tukaj.

Do pretrganja (navadno sprednje) križne kolenske vezi pride običajno zaradi prevelike obremenitve (poškodbe), zaradi šibkejših vezi kot posledica bolezenskih sprememb (degeneracije, imunsko povezanih obolenj) ali same oblike telesa psa (npr. pri psih s strmo stojo). Posledica pretrganih vezi je nestabilnost sklepa, ki lahko vodi do poškodb hrustančnih struktur v sklepu, nabiranja tekočine v sklepu, kasneje do kostnih izrastkov in do zadebelitve sklepne ovojnice.

Glavni znak je nenadno hudo šepanje, pri katerem pes lahko sploh ne stopi na zadnjo okončino. Šepanje se v času tedna dni običajno izboljša. Sklep lahko oteče.

Veterinar postavi diagnozo na osnovi splošnega – ortopedskega pregleda, kjer je pri manualnem pregledu (ki ga lastniki opazimo kot upogibanje in premikanje sklepa) opazna nestabilnost sklepa. Eden izmed tipičnih znakov je namreč pretirana gibljivost ene kosti v sklepu v primerjavi z drugo. Stroka poimenuje ta znak kot »drawer sign« (“znak predala”). Shematski prikaz “drawer sign-a” (znaka predala) in nekaj dodatnih informacij lahko najdete na naslednji povezavi:
http://www.marvistavet.com/html/body_ruptured_anterior_cruciate_lig.html

Poleg tega je povečan tudi sam obseg rotacije golenice in drugi značilni znaki tipični glede na to ali gre za pretrgano sprednjo ali zadnjo križno vez.

Poleg manualnega pregleda se z rentgenskimi posnetki preveri prisotnost morebitnih artritičnih oz. degenerativnih sprememb.

Največ pa vsekakor pokaže artroskopija. To je pregled sklepa s katetrom v katerem je kamera. Že z manualnim pregledom je diagnoza zelo zanesljiva in se artroskopijo velikokrat uporablja le kot dodatno pomoč pri oceni poškodb in sprememb ter za pomoč pri terapiji.

Strokovnjaki v vseh primerih priporočajo kirurško terapijo. Za konzervativno zdravljenje (nekirurško) se izjemoma odločajo le pri starejših, neaktivnih, manjših psih (lažjih od 15kg).

Prognoza je odvisna od številnih dejavnikov kot so starost, telesna teža, prisotnost poškodb in degenerativnih sprememb v prizadetem sklepu.

Na strani z naslovom Veterina, lahko sedaj spremljate tudi moje prispevke, objavljene na drugih spletnih straneh.

Veselo prebiranje!