Prekomerna telesna teža lahko zelo poslabša kvaliteto življenja vašega psa in resno ogrozi njegovo zdravje ter skrajšuje njegovo življenjsko dobo.

Vpliva na:

• nastanek in poslabšanje artritisa,
• pretrganje križnih kolenskih vezi,
• vnetja kože,
• povečano tveganje za zaplete pri anesteziji in operativnih posegih,
• obolenja dihal (vključno s kolapsom sapnika),
• obolenja srčnožilnega sistema,
• sladkorno bolezen,
• inkontinenco, sečne kamne,
• težave v plodnosti, probleme ob porodu, itd..
• Prevelika telesna teža pri mladičih velikih pasem vodi v nastanek oz. poslabšanje kolčne displazije in povečano tveganje raka na mlečni žlezi.

Dejavniki, ki povečajo verjetnost debelosti so:

• Pasma (npr. labradorec,…)
• Drugi genetski dejavniki (trenutno še slabo raziskani)
• Starost (tveganje narašča z naraščanjem starosti psa)
• Spol (običajno se debelost bolj pojavlja pri psičkah zaradi drugačnega vpliva hormonov)
• Sterilizacija/kastracija (sterilizirani/kastrirani psi imajo večje tveganje za pojav debelosti, ki se tudi kaže zaradi vpliva spremenjenega delovanja hormonov; nekatere raziskave so pokazale, da je nagnjenost k debelosti manjša pri živalih steriliziranih pred starostjo 6 mesecev; pomemben primeren režim prehranjevanja, za vzdrževanje normalne telesne teže)
• Obolenja žlez z notranjim izločanjem (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice in nadledvičnih žlez)
• Določena zdravila (predvsem kortikosteroidi in protiepileptična zdravila lahko povečajo apetit)
• Pomanjkanje gibanja
• Neprimerna prehrana
• Individualne lastnosti posameznega psa
• Življenjsko okolje

Primarna dejavnika za nastanek debelosti sta v večini primerov predvsem pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana. Največji problem predstavljajo lastniki sami, saj si nočejo priznati, da je njihov pes predebel. Če si pa to končno priznajo, pa imajo velikokrat težave s samodisciplino pri odmerjanju hrane, predvsem pa priboljškov. Večinoma sledi znan izgovor: »Pa saj moj kuža skoraj nič ne je.«

Pasji ugriz je zelo pogosta vrsta poškodbe, sploh pri psih, ki se gibljejo spuščeni brez nadzora. Glede na izgled lahko rečemo, da so ugrizne poškodbe v »tisoč in eni obliki«. Poglavitna lastnost pasjih ugrizov je ta, da se na površini kože vidijo lahko le manjše »luknje« ali praske, pod kožo, ki je elastična in se z zobom, ki jo je predrl tudi skladno premika, pa se nahaja lahko precejšnja škoda kot npr. polomljena rebra, poškodbe notranjih organov in druge resne poškodbe. Pri ugrizih manjšega psa s strani večjega je kar precej poškodb hrbtenice in raztrganin sapnika.

Kot pri vseh poškodbah in pogostejših obolenjih, je zelo koristno, da je lastnik seznanjem z veščino dajanja prve pomoči psu – od poznavanja veščin obvladovanja poškodovanega psa, poznavanja znakov šoka, drugih pomembnih znakov stanj, ki so potencialno življenje ogrožujoča, poznavanja postopkov oživljanja, imobilizacije in oskrbe rane. V veliko pomoč vam bo mobilni telefon s številko dežurnega veterinarja, ki vam bo priskočil na pomoč najprej z nasveti po telefonu, istočasno pa se bo med prevozom psa k njemu v ambulanto že pripravil na hitro ukrepanje. Zapomnite si tudi dejstvo, da se lahko glavni problemi pokažejo tudi šele po 12 – 24 urah, ko smo že napačno prepričani, da je z našim psom vse v redu in ne potrebuje posebne oskrbe.

Veterinar bo pred natančno oskrbo rane psa najprej po potrebi stabiliziral in nato temeljito pregledal. Velikokrat je pri veterinarju potrebna kirurška razširitev rane, da se lahko primerno oceni in oskrbi poškodovana globlja tkiva in organe. V večini primerov se ugrizne rane ne zapira (šiva) popolnoma, saj jo je zelo težko razkužiti in bi se bakterije, ki jih nismo uspeli izprati in uničiti, pod popolnoma zaprto kožo veselo razmnoževale. Ugrizne rane so namreč zelo kontaminirane – s slino, blatom, zemljo in drugo možno umazanijo. Kljub izpiranju, razkuževanju in tudi kirurški obdelavi je v večini primerov zelo težko oz. skoraj nemogoče napraviti tako rano sterilno. Tako lastniki velikokrat »prejmemo« iz veterinarske oskrbe domov psa, ki ima vstavljeno t.i. drenažo – cevko, skozi katero se izteka vse kar bi motilo normalen proces celjenja rane. Kljub temu se lahko v nekaterih primerih rana ali njen del predčasno zaraste (sploh pri obsežnejših poškodbah) in povzroči določene probleme.

Zastrupitev s raznimi sredstvi proti glodalcem predstavljajo precejšnjo nevarnost za domače živali. Pes lahko pride v stik s tovrstnimi strupi bodisi slučajno, bodisi pa preko »prijaznih« sosedov in drugih ljubiteljev naših kosmatincev.

Strupena sredstva za glodalce so po sestavi različna. Najpogosteje se srečujemo z rodenticidi (kot imenujemo strupe proti podganam, mišim…), ki imajo antikoagulativne lastnosti, kar pomeni, da preprečujejo strjevanje krvi. Delujejo tako, da zmanjšujejo razpoložljivost vitamina K, ki je nujno potreben za normalne procese strjevanja krvi.

Ti strupi so nevarni tako za sesalce, kot tudi za ptice. Pomembno je vedeti, da pride do zastrupitve s to vrsto strupa lahko tudi indirektno – preko zaužitja zastrupljenega glodalca in ne le preko direktnega zaužitja samega strupa. V to skupino spada več različnih vrst snovi, ki jih lahko delimo na:

• Antikoagulante prve generacije (med njimi  najbolj znan varfarin), kjer je za učinek potrebno večkratno zaužitje strupa
• Vmesne antikoagulante, ki povzročajo zastrupitev že pri manjšem številu strupenih »obrokov«
• Antikoagulante druge generacije, kjer za zastrupitev zadostuje enkratno zaužitje

Kot je razvidno iz navedenega predstavljajo antikoagulanti druge generacije največjo nevarnost za neciljne vrste živali – kot so ptice, naši psi, mačke in tudi druge živali (kot npr. govedo in drobnica). Novejši antikoagulanti imajo tudi podaljšano razpolovno dobo, kar pomeni podaljšano delovanje, ki zato seveda pomeni podaljšano borbo vas, vašega veterinarja in predvsem vašega psa za življenje.

Klinični znaki take zastrupitve so različne oblike in stopnje krvavitev, vključno z anemijo, hematomi (s krvjo napolnjenimi bulami), izločanje krvi z blatom, kri v prsni votlini, krvavitve iz nosu, kri v urinu, kri v sprednji očesni kamrici, izkašljevanje krvi. Tako se pojavljajo znaki kot je šibkost, omotičnost, razni krči – kolike, spremenjeno otežkočeno, pohitreno dihanje, depresija in anoreksija. Ti znaki se lahko pojavijo še preden se opazi samo krvavitev.

Postavitev diagnoze pri tovrstnih zastrupitvah se navadno postavi na osnovi lastnikovega pričanja o zaužitju mrtvega glodalca ali samega strupa. Možni drugi vzroki za masivne krvavitve so pa lahko tudi razna prirojena stanja, napake trombocitov (celic, ki skrbijo za strjevanje krvi) ali pasje erlihioze oz. anaplazmoze.

Za zdravljenje se kot antidot uporablja vitamin K. Poleg tega pa tudi transfuzije plazme ali krvi. Poleg tega spada med zdravljenje tudi ostala podporna terapija v odvisnosti od ostalih znakov.

Predvsem je pomembno, da do zastrupitve sploh ne pride! To pa poskrbimo lastniki sami tako, da imamo svoje pse pod nadzorom, da poskrbimo, da se ne hranijo z vsem možnim kar srečajo v okolici in da v primeru zaužitja strupa čim hitreje stopimo v kontakt z veterinarjem.

Predpraznični čas je poln različnih sladkih dobrot, ki so jih velikokrat deležni tudi psi – bodisi z našim privoljenjem ali pa z njihovo spretnostjo. Tako je pomembno, da se zavedamo, da lahko določena hrana povzroči zastrupitev.

Posledica prekomernega zaužitja čokolade so življenje ogrožajoče motnje v delovanju srca (aritmije) in motnje v delovanju cetralnega živčnega sistema.

Za pse strupeni snovi, ki sestavljajo čokolado sta teobromin in kofein. Spadata v skupino t.i. metilksantinov. Vsebnost metilksantinov v čokoladi je seveda odvisna od vrste čokolade:

• Čokolada v prahu: 28,5 mg/g
• Jedilna čokolada: 16 mg/g
• Polsladka čokolada in sladka temna čokolada: 5,4 – 5,7 mg/g
• Mlečna čokolada: 2,3 mg/g
• Bela čokolada je nepomemben vir teh snovi

Teobromin in kofein se presnavljata v jetrih in izločata z urinom. Razpolovna doba pri psih je 17,5 ur za teobromin in 4,5 ur za kofein.

ZNAKI:

Klinični znaki navadno nastopijo v roku 6 – 12 ur po zaužitju. Običajno gre za povečano pitje vode, bruhanje, drisko, napihnjen trebuh in nemir. Ti znaki lahko napredujejo v hiperaktivnost, povečano uriniranje, nekoordinirano gibanje, tresenje in krče. Ostali znaki so lahko: pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, povišan pritisk, modre sluznice, povišana temperatura, upočasnjeno bitje srca in koma. Smrt običajno nastopi kot posledica motenj v delovanju srca, povišane temperature ali odpovedi dihal. Pri občutljivih živalih lahko visoka vsebnost maščobe v čokoladi povzroči tudi vnetje trebušne slinavke.

Smrtna doza teobromina in kofeina je 100 – 200 mg/kg telesne teže psa, vendar hudi znaki nastopijo že pred tem odmerkom.

• Blagi znaki v obliki bruhanja, driske in povečanega pitja vode se pojavijo že pri 20 mg/kg telesne teže.
• Strupeni učinki na srce se pojavijo pri 40 – 50 mg/kg telesne teže
• Krči nastopijo pri količini več kot 60 mg/kg telesne teže

Povzročitelj: virus

Prizadete vrste in starost živali: virus lahko poleg psov prizadene tudi različne vrste drugih živali – razen domačih mačk. Pri domačih mačkah gre pri mačji kugi za drugačen virus. Pri družnih živalih jo najpogosteje zasledimo pri psih in dihurjih. Kljub obsežnim cepljenjem ostaja v številnih področjih še vedno zelo prisotna. Prizadene pse vseh starosti, še posebej pa so občutljivi mladiči stari 3 – 6 mesecev, ki niso več pod zaščito maternalnih protiteles.

Prenašanje virusa: Okužena žival širi virus, ne glede na to ali kaže znake obolenja ali ne. Glavna pot širjenja virusa je preko kapljic aerosola in preko stika z okuženimi telesnimi tekočinami – izcedki, kot so izcedek iz smrčka, oči, iztrebki in urin. Virus se lahko širi tudi preko hrane in predmetov, ki so bili kontaminirani s temi izcedki.  Čas od okužbe do pojava prvih znakov obolenja je 14 – 18 dni. Povišana telesna temperatura se sicer lahko pojavi že 3 – 6 dni po okužbi. Okužba se lahko na mladiče širi tudi preko placente.

Znaki: Virus napada različna tkiva v telesu in povzroča zavoro imunskega sistema. Posledično lahko pride do okužb s povzročitelji drugih obolenj. Zato so znaki pasje kuge lahko zelo pestri in se lahko po jakosti razlikujejo od skoraj neopaznih do hudih. V prvi fazi se pojavi povišana temperatura ter lahko tudi zmanjšana ješčnost in izcedek iz smrčka in oči. Ta faza se navadno umiri v 96 urah. Čez nekaj dni običajno nastopi druga faza, ki traja najmanj teden dni. V njej se pojavijo črevesni in želodčni znaki, kot so bruhanje, driska, dehidracija in povečano slinjenje ter težave z dihali, kot je kašelj, oteženo dihanje, izguba apetita in izguba telesna teže. Ti se lahko komplicirajo z nadaljnimi okužbami s povzročitelji drugih obolenj. Pri nekaterih psih se lahko pojavi tudi vnetje možgan in hrbtenjače ter zadebelitev blazinic in smrčka ter mehurčki (»izpuščaji«) po trebuhu. Živčni znaki so trzanje mišic, krči, slinjenje, žvečenje, preobčutljivost na svetlobo, nekoordinirano gibanje, kroženje, povečana občutljivost na dotike in bolečino, manj značilni pa tudi slepota in paraliza.

Smrtnost je odvisna od samega imunskega stanja posamezne živali in je približno 50%. Največji procent umrljivosti je pri mladičih zaradi komplikacij kot sta pljučnica in vnetje možgan, medtem  ko se pri odraslih živalih obolenje kaže bolj v obliki živčnih motenj.

Psi, ki prebolijo pasjo kugo so imuni celo življenje.

Veterinar postavi močan sum na obolenje na podlagi zgoraj navedenih kliničnih znakov, ostalih preiskav ter ob dejstvu, da žival ni bila cepljena. Diagnoza pa je potrjena na podlagi testa na virus.

Specifično zdravljenje proti virusu pasje kuge ne obstaja. Tako se zdravi le znake in ostala pridružena obolenja ter nudi podporno terapijo. Zdravljenje živali z živčnimi znaki je zelo težavno in se velikokrat konča z evtanazijo.

Žival lahko zaščitimo s preventivnim cepljenjem proti pasji kugi in ostalim kužnim obolenjem. Pomembna je tudi izolacija obolelih živali in dezinfekcija prostorov ter predmetov, ki so prišli v stik z obolelo živaljo.