… je končno pri meni.

Rudy

Zverinica se je hitro aklimatizirala. Trenutno precej spi, lula in kaka… Skratka – nič posebnega, nič drastičnega in nič tako ekskluzivnega. Me prav zanima v kaj bo zrasla. Upam, da čas sicer ne bo šel prehitro, ker je mali mišek zelo posrečen v tem starostnem obdobju.

Yps-Rudy von Felix – ali partizansko Rudy

Nekoliko z zamudo, vendar bolje pozno kot nikoli

Sobota, 21. november je bila prav poseben dan. Z Ajkom sva se udeležila preizkušnje za kvalifikacijo v SIP enoto (skupino za iskanje pogrešanih) za leto 2010. Marsikdo bi rekel zakaj bi ravno ta preizkušnja bila kaj posebnega. V odgovor lahko povem, da je vsaka preizkušnja nekaj posebnega. Vsako leto so občutki nekoliko drugačni, poleg tega imamo več izkušenj (ki pa niso nujno v korist).

Iz lepega sončnega dne v Grosuplju sem se odpeljala na meglene primorske travnike. Ajk je že vedel, da se mu bo po nekajmesečnem »delovnem mrku« spet nekaj dogajalo in ni mogel skriti nemira in veselja. Skoraj vsakodnevni tekaški podvigi so se nama obrestovali. Najpomembnejši cilj te preizkušnje je namreč bil, da Ajka ne preobremenim – kar mi je tudi uspelo. Ajk je po drugem iskanju še vedno kazal željo po iskanju, skakanju in igri. Vendar vsako lepo stvar je potrebno zaključiti dokler nam je še lepo in tako sva se »pospravila« v avto in se odpeljala domov. Doma me je namreč čakala obvezna literatura za bližajoči se izpit podiplomskega študija (ki sem ga čez par dni opravila z 10    ).

Tako se bova z Ajkom tudi v letu 2010 udeleževala iskalnih akcij in po svojih najboljših močeh poskušala prispevati k temu, da bo skupina ljudi vseh profilov čim bolj organizirano, kvalitetno in uspešno opravljala iskalne akcije.

Tokrat na žalost ni slik. Utrinke nekaterih ostalih udeležencev pa lahko preberete tukaj:

http://erp-kdkrim.com/dogodki/09/sip.php

Dolg neprespan delovni teden se je nadaljeval v neprespan vikend.  Sobota je namreč bila v znamenju ERPS vaje (= vaje vseh Enot reševalnih psov Slovenije), ki se je odvijala na 5-ih deloviščih na Dolenjskem. To je z drugimi besedami pomenilo vstajanje ob 5h zjutraj, “skupinsko kavico” pred prihodom na cilj in seveda delo, delo in še enkrat delo – seveda z vmesnim postankom v senci s hladno pijačo v rokah.

Ajk je kot ponavadi že prejšnji dan vedel, da se nekam gre in zvesto sledil vsakemu mojemu gibu in skrbno opazoval, da sem res vse spakirala. Tokrat sem se spomnila tudi na njegovo igračko. Zjutraj je bil takoj pokonci in veselo skočil v avto.

Delovišča in organizacija vaje so bila enkratna. Prav tako zaslužen pasulj na koncu in družba isto-mislečih “K9-manijakov”.

"parkiran"

Prijateljica na počitku

Na prvem delovišču smo iskali obešenca. Vodja skupine Robi, nas je razporedil po terenu in tako smo pridno iskali vse, kar je dalo karkoli misliti na pogrešano osebo.  Uspešno smo našli tudi čevlje in kapo. Na drugem delovišču smo se s čolnom prestavili na drugi breg hude deroče reke in nadaljevali pot na tretje delovišče, kjer smo preiskali ruševino. Ajk je izjemno hitro in po šolsko našel ponesrečenca v prvi stavbi. Za ostale ponesrečence v drugih stavbah je poskrbel preostanek skupine. Naslednja postaja je bil bar na letališču, kjer so si naši kosmatinci oddahnili, mi pa smo se sprostili ob hladni pijači. Pot smo nadaljevali na naslednje delovišče, kjer smo v strmi breg iskali dve pogrešani osebi. Preostali člani skupine, so nama z Ajkom velikodušno odstopili iskanje ob poti, da ne bi preveč obremenjevala svojega veterana. Tako sem bila kot sredinski člen vrste strelcev zadolžena tudi za koordinacijo celotne vrste. S skupnimi močmi smo prečesali strmi breg. Ajk se je izjemno izkazal. Ubogal je vsak moj namig (ukazujem mu namreč že dolgo ne več) in usmerjanje nama je šlo izvrstno. Pri postanku za potrebe koordinacije vrste, se je kar naeknrat zaslišal lajež in prijavila sem najdbo ponesrečenca, ki ga je Ajk vztrajno nakazoval. Ponesrečeni je tožil o bolečinah v gležnju in tako smo se ga družno potrudili čim hitreje oskrbeti. Po koncu dela na tem delovišču pa smo v dobri družbi “oskrbeli” še svoje želodčke.

Slike najdete TUKAJ!

Poleg tega najdete slike tudi na galeriji reševalcev!

Ajk na čakanju

Prijateljica Ajša

Pretekli vikend sva se z Ajkom odpravila na tridnevno državno prvenstvo reševalnih psov, ki se je odvijalo na Lokvah. Prireditve se nisva udeležila kot tekmovalca ampak kot pomočnika. Najina prisotnost se je poleg pomoči na delovišču za iskanje pogrešanih oseb pokazala koristna tudi pri iskalni akciji, ki nas je “doletela” v noči s četrtka na petek. Tudi tokrat se je Ajk izkazal. Iskal je ne da bi pokazal utrujenost. Do konca akcije je bil aktiven in motiviran za delo. Res sem ponosna na mojega veterana.

Nekaj svojih vtisov sem napisala tukaj.

SLIKICE!

Tole je bila moja največja dilema…

Ajk ima že svoja leta. Sicer ima še vedno ogromno kondicije, vendar je potrebno popaziti nanj. Zato sem bila v dilemi ali ga vzamem s seboj na vajo ali ostane doma. Prevladala je njegova vesela narava in energija do dela. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Sedaj ga že res izvrstno poznam in tako tudi vem kje so meje. Niti v enem trenutku jih nisva prekoračila.

Zjutraj sem po obešanju perila skoraj zamudila zbor na Voklem. Prispela sem tik pred tem, ko so se naši nameravali vsesti v avte ter odbrneti dalje proti Ljubelju. Naprej sem sledila ostalim. Ajk je že nestrpno čakal na “akcijo”, ki se je pripravljala že od prejšnjega večera dalje. Njegova vodnica je namreč že prejšnji večer skrbno spakirala vse potrebno. No, igračko sva na žalost pozabila, vendar nama je ena dobra duša prepustila eno lepo roza nogavičko, ki sva jo zavozlala in nama je potem služila kot igračka.

Na Ljubelju smo se pokupčkali, našli vsak svojega vodjo in odšli na “sprehod” v hrib. Z mojim nadpovprečno težkim nahrbtnikom je bila ta naloga kar zahtevna. Nahrbtnik je tokrat resnično vseboval vse po spisku (vključno z vrvno tehniko). Ajk seveda ni bil v pomoč. Takrat, ko ni bilo potrebno, je vlekel kot nor, ko pa bi mi prišlo prav malo pomoči pri hoji v hrib, se je pa odločil, da se res ne spodobi, da se kot 10-letni gospod tako obnaša in je vzorno hodil poleg mene.

Na bregu

Prvi postanek je bil v strmem bregu, kjer sva se v iskanju prva preizkusila ravno z Ajkom. Iskala sva dve osebi in ko sva našla prvo, sem se odločila, da bo za Ajka dovolj in da prepustim najdbo druge osebe kolegom. On bi sicer še iskal, vendar sem vedela, da naju čaka še nekaj postaj, kjer bo možnosti za iskanje več kot dovolj.

Naslednja postaja je bila tik pod bregom, ki ga je pokrival sneg. Po krajšem treningu, smo se vodniki zbrali na snegu in poiskali lavinsko žolno ter s sondami našli nahrbtnik.

Tretja postaja je bil “plaz”, kjer sva se z Ajkom prvič v življenju preizkusila na snegu. Vodja Niko me je hitro postavil na realna tla s tem, ko je zahteval obnašanje kot v resnični situaciji. Izgovor, da z Ajkom tega v najinem življenju še nisva počela, ni obrodil sadov. Ajku sicer vedno zaupam, vendar sem se v tej (za oba) novi situaciji nekoliko spraševala kako se bova odrezala. Ajk je izvedel eno lepo iskanje in ob tem kazal očitne znake veselja. “Mogoče bi se pa morala kdaj udeležiti kakšnega lavinskega tečaja,” sem si rekla ob uspešni najdbi ponesrečenca.

Jeeeee! Najden!

Naslednjo – zadnjo postajo sva počivala. Ajk je sicer še vedno kazal ogromno energije za delo, vendar sem se odločila, da je akcije zanj za ta dan dovolj. Tako smo se prijetno utrujeni vrnili na mejni prehod, kjer smo z veseljem pomalicali zaslužen pasulj s klobaso ter se odpravili proti domu.

Vesela sem si ponovno potrdila, da se znam pravilno odločati kaj, kako in koliko bom z Ajkom delala, da ne bo preveč za njegovo stanje.

Hvala Jožetu za lepe slike! Tako lahko njegove in par mojih slik pogledate tukaj.