Nekoliko z zamudo, vendar bolje pozno kot nikoli

Sobota, 21. november je bila prav poseben dan. Z Ajkom sva se udeležila preizkušnje za kvalifikacijo v SIP enoto (skupino za iskanje pogrešanih) za leto 2010. Marsikdo bi rekel zakaj bi ravno ta preizkušnja bila kaj posebnega. V odgovor lahko povem, da je vsaka preizkušnja nekaj posebnega. Vsako leto so občutki nekoliko drugačni, poleg tega imamo več izkušenj (ki pa niso nujno v korist).

Iz lepega sončnega dne v Grosuplju sem se odpeljala na meglene primorske travnike. Ajk je že vedel, da se mu bo po nekajmesečnem »delovnem mrku« spet nekaj dogajalo in ni mogel skriti nemira in veselja. Skoraj vsakodnevni tekaški podvigi so se nama obrestovali. Najpomembnejši cilj te preizkušnje je namreč bil, da Ajka ne preobremenim – kar mi je tudi uspelo. Ajk je po drugem iskanju še vedno kazal željo po iskanju, skakanju in igri. Vendar vsako lepo stvar je potrebno zaključiti dokler nam je še lepo in tako sva se »pospravila« v avto in se odpeljala domov. Doma me je namreč čakala obvezna literatura za bližajoči se izpit podiplomskega študija (ki sem ga čez par dni opravila z 10    ).

Tako se bova z Ajkom tudi v letu 2010 udeleževala iskalnih akcij in po svojih najboljših močeh poskušala prispevati k temu, da bo skupina ljudi vseh profilov čim bolj organizirano, kvalitetno in uspešno opravljala iskalne akcije.

Tokrat na žalost ni slik. Utrinke nekaterih ostalih udeležencev pa lahko preberete tukaj:

http://erp-kdkrim.com/dogodki/09/sip.php

Moj vsakdan je bolj ali manj zaznamovan z malimi živalmi – predvsem psi. Moja služba je ukvarjanje z marketingom zdravil predvsem za malo prakso, moj glavni hobi je kinologija, vse pa vodi moja osnovna veda – veterinarska medicina. Tako mi je letos uspelo prišparati nekaj denarja in dopusta in je tako prvi teden mojega junijskega dopusta minil na izobraževanju na Dunaju v znamenju Rehabilitacije in fizioterapije malih živali.

Veterinärmedizinische Universität Wien je celo veterinarsko mesto. Psi niso samo dovoljeni, temveč bi skoraj lahko rekla, da so zaželjeni. Boji je bila naša slovenska pridružena študentka na vseh predavanjih. Med urami se je lahko igrala s parsons russelko predavateljice. Med odmori je z različnimi »pasjimi študenti« norela na ograjenem pasjem igrišču, tudi na kosilu se nam je lahko pridružila, saj je temu namenjena jedilnica, kjer je vstop psom dovoljen.

Na izobraževanju smo poleg kolegov iz različnih koncev sveta (Italija, Turčija, Španija, Hong Kong, Tajvan, Belgija, Nizozemska, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Avstrija, Litva, Tajska, Slovenija ) spoznali osnove rehabilitacije in fizioterapije malih živali. Seveda smo imeli tudi praktične vaje, ki jih bomo nadgradili na septemberskem nadaljevalnem izobraževanju. Termoterapija, hidroterapija, elektroterapija, osnove nevrologije s praktičnim osnovnim nevrološkim pregledom pasjih predstavnikov naših predavateljev in Boji, so le delček obširne tematike, s katero smo se spoznali na tem izobraževanju.

Vse to smo absorbirali in komaj čakamoo na pridobivanje praktičnih izkušenj. Nekaj blagodejne masaže, vaj, termoterapije in elektroterapije izpod mojih rok in pod budnim očesom naše fizioterapevtke Kristine Porenta sta Ajk in Kaya bila že deležna. Sedaj bomo pa znanje nadgrajevali, kupili kako “TENS mašino” in če bo sreča mila, nekoč prišli do “underwater treadmill-a”, ki stane par desettisoč evrov… Hm…
Zadetek na loteriji?

SLIKICE!