|
… je končno pri meni.
Rudy
Zverinica se je hitro aklimatizirala. Trenutno precej spi, lula in kaka… Skratka – nič posebnega, nič drastičnega in nič tako ekskluzivnega. Me prav zanima v kaj bo zrasla. Upam, da čas sicer ne bo šel prehitro, ker je mali mišek zelo posrečen v tem starostnem obdobju.
Kaj je to? Sem se vprašala, ko me je Jasna – predsednica sveže ustanovljenega kinološkega društva v Logatcu povabila na sodelovanje. Po krajši razjasnitvi glavnih pojmov, me je napotila na spletno stran, kjer sem si prebrala več o Canicrossu (teku s psom), Bikejoringu (kolesarjenju s psom) in panogi poimenovani Carts (vpregah s psi).
Zadnji koraki pred ciljem
Z Ajkom greva rada na kak sprostilni tek, zato sem zanj vedela, da mu proga napovedane dolžine 4 – 6 km, ne bo predstavljala težav. Spraševala pa sem se, kako se bom sama kosala z dano progo. Tek je namreč disciplina s katero se ne ukvarjam še veliko časa in tudi ne ravno aktivno (kljub dobrim namenom).
In nastopil je dan D. Proga je bila znana – dolga 4,14 km (mimogrede naj omenim, da je na podani povezavi satelitski posnetek proge in tudi natančen opis – pohvale organizatorju!). Tako sem v soboto prišla mimo številnih pestrih stojnic (s katerih bi najraje nakupila vse živo – od frizbijev različnih oblik, barv, trdote, drugih pasjih igrač, do raznih malih predmetov, priboljškov in tudi sladkih dobrot) do šotora za prijave, kjer sem vplačala štartnino in se z Ajkom napotila na veterinarski pregled.
Po “musher sestanku” - sestanku vseh vodnikov, kjer so nam pojasnili podrobnosti tekmovanja in nam opisali potek proge in dogajanja, smo bili deležni “frizbijaške” predstavitve. Zatem so na pot krenili tekmovalci na kolesih. Sledili sta dve vpregi 6 psov in nato so se začeli štarti tekmovalcev, ki smo se s psi odpravili na pot peš – v teku. Na progo so nas spuščali v enominutnih razmakih. Z Ajkom sva imela štartno številko 321, kar je v praksi pomenilo štart ob 15:21.
Prvič v življenju sem se aktivno udeležila tekaške priredtve. In odštevanje… Štart! Kot se mi je že dozdevalo, sem štartala s prehitrim tempom. Prvi ovinek desno, nato levo, še enkrat levo in potem vzpon. Ajk, ki sicer zelo rad vleče, me v hrib definitivno ni želel vleči ampak so mu bili zanimivi grmički ob poti. Tako sem se s strminico spopadala le s svojimi močmi in tudi z Ajkovo silo teže, ki se je nagibala s poti v grmovje. Seveda je bila situacija v prehodu v dolino nasprotna – vlekel je kot nor (sploh ko je opazil psa pred seboj). Tako sem precej energije vložila v zaustavljanje te moje bele “vprege” preden bi se najin tek v dolino sprevrgel v nekaj v stilu supermana. Seveda se ni obnašal po zgledu zverziranih canicross tekačev, ki so z besedami usmerjali pse, ki so jih pridno upoštevali. Ajku so bili zanimivi gledalci ob poti – predvsem na štartu in cilju – predvsem tisti, ki so s fotoaparati čepeli ob poti. Tako, sem ga skozi cilj morala skoraj zvleči, saj bi on želel malo pofirbcati, če so ga res strokovno ovekovečili na elektronske medije. Prispela sva v cilj zadovoljna. Ajk bi po mojem rade volje odtekel še kar lep kos poti.
Drugi dan – drugi tek… Tokrat skupinski štart. Štiri vrste s po 3 tekmovalci. Kako štartati, glede na to, da Ajka zelo zanimajo ostali kosmati tekači, ki so mu skoraj ob boku? Tako sva se zagnala s prekomernim tempom (ter vmesnim “spoznavanjem” z levim “sosedom”) in si čim hitreje poiskala “prostorček pod soncem”, umirila tempo in tekla in tekla po sedaj že dobro poznani, sicer nekoliko bolj razmočeni in blatni progi. Na cilju so naju pričakali glasni navijači, ki so vodnici povečali zagon, da je trmasto odtekla skozi cilj pred tekaškim parom, ki ji je bil tik za petami. Ajk pa se je veselo oziral in nekoliko zaostal z očitno željo po spoznavanju teh oseb, ki so spodbujali njegovo vodnico.
Izkupiček obeh dni?
Ajk je bogatejši za eno pasje pivo, pasjo mesno palčko, sproščeno divjanje in čohanje.
Vodnica pa je bogatejša za nekaj novih izkušenj – sploh v zvezi s štartom, tempom in situacijami oz. razmerami ob takih podvigih. Bogatejša je tudi za en požirek pasjega piva z okusom govedine in nekaj nagrad srečelova. Aja, pa za en (upam, da zmerni) prehlad.
Borba pred ciljem
Nauk te zgodbe?
Tukaj in tukaj še 2 sliki izpod fotoaparata Polone Železnikar.
Pa še nekaj slik drugih dobrih duš, ki so naju z Ajkom ovekovečile: slika1, slika2,
Pa še z uradne spletne strani:
In oddaja O živalih in ljudeh, TV Maribor, kjer med drugim lahko vidite tudi skupinski štart.
Moji letošnji vikendi so natrpano polni kinoloških prireditev. Tako sem ta vikend nabirala dodatno znanje o šolanju psov na seminarju Nikite Xever. Teoretično delo z video prikazi se je prepletalo s praktičnimi prikazi dela Nikite in njegove žene Olge s psičko Ayo ter seveda tudi našim praktičnim delom z lastnimi psi. Moram reči, da mi je metoda, ki deluje na želji psa do dela in ne na želji, sploh pa ne prisili s strani lastnika, že dlje časa zelo pri srcu. Žal je nisem poznala v take potankosti, kot sem jo uspela spoznati ta vikend. Tako se mi je razblinilo nekaj vprašajev, ki sem jih imela pri svoji razlagi in dojemanju tega načina dela. Seveda je in tudi bo še kar nekaj vprašajčkov tekom dela s svojimi psi – ampak saj se vendar učimo in izpopolnjujemo celo življenje.
Slikic tokrat ni na voljo, kljub temu, da sem imela fotoaparat s seboj. Je bilo vse skupaj preveč »napeto« in sem pozabila na foto dokumentiranje 
Dolg neprespan delovni teden se je nadaljeval v neprespan vikend. Sobota je namreč bila v znamenju ERPS vaje (= vaje vseh Enot reševalnih psov Slovenije), ki se je odvijala na 5-ih deloviščih na Dolenjskem. To je z drugimi besedami pomenilo vstajanje ob 5h zjutraj, “skupinsko kavico” pred prihodom na cilj in seveda delo, delo in še enkrat delo – seveda z vmesnim postankom v senci s hladno pijačo v rokah.
Ajk je kot ponavadi že prejšnji dan vedel, da se nekam gre in zvesto sledil vsakemu mojemu gibu in skrbno opazoval, da sem res vse spakirala. Tokrat sem se spomnila tudi na njegovo igračko. Zjutraj je bil takoj pokonci in veselo skočil v avto.
Delovišča in organizacija vaje so bila enkratna. Prav tako zaslužen pasulj na koncu in družba isto-mislečih “K9-manijakov”.
"parkiran"
Prijateljica na počitku
Na prvem delovišču smo iskali obešenca. Vodja skupine Robi, nas je razporedil po terenu in tako smo pridno iskali vse, kar je dalo karkoli misliti na pogrešano osebo. Uspešno smo našli tudi čevlje in kapo. Na drugem delovišču smo se s čolnom prestavili na drugi breg hude deroče reke 
in nadaljevali pot na tretje delovišče, kjer smo preiskali ruševino. Ajk je izjemno hitro in po šolsko našel ponesrečenca v prvi stavbi. Za ostale ponesrečence v drugih stavbah je poskrbel preostanek skupine. Naslednja postaja je bil bar na letališču, kjer so si naši kosmatinci oddahnili, mi pa smo se sprostili ob hladni pijači. Pot smo nadaljevali na naslednje delovišče, kjer smo v strmi breg iskali dve pogrešani osebi. Preostali člani skupine, so nama z Ajkom velikodušno odstopili iskanje ob poti, da ne bi preveč obremenjevala svojega veterana. Tako sem bila kot sredinski člen vrste strelcev zadolžena tudi za koordinacijo celotne vrste. S skupnimi močmi smo prečesali strmi breg. Ajk se je izjemno izkazal. Ubogal je vsak moj namig (ukazujem mu namreč že dolgo ne več) in usmerjanje nama je šlo izvrstno. Pri postanku za potrebe koordinacije vrste, se je kar naeknrat zaslišal lajež in prijavila sem najdbo ponesrečenca, ki ga je Ajk vztrajno nakazoval. Ponesrečeni je tožil o bolečinah v gležnju in tako smo se ga družno potrudili čim hitreje oskrbeti. Po koncu dela na tem delovišču pa smo v dobri družbi “oskrbeli” še svoje želodčke.
Slike najdete TUKAJ!
Poleg tega najdete slike tudi na galeriji reševalcev!
English 
Italiano 
Slovenian 