Ajk na čakanju

Prijateljica Ajša

Pretekli vikend sva se z Ajkom odpravila na tridnevno državno prvenstvo reševalnih psov, ki se je odvijalo na Lokvah. Prireditve se nisva udeležila kot tekmovalca ampak kot pomočnika. Najina prisotnost se je poleg pomoči na delovišču za iskanje pogrešanih oseb pokazala koristna tudi pri iskalni akciji, ki nas je “doletela” v noči s četrtka na petek. Tudi tokrat se je Ajk izkazal. Iskal je ne da bi pokazal utrujenost. Do konca akcije je bil aktiven in motiviran za delo. Res sem ponosna na mojega veterana.

Nekaj svojih vtisov sem napisala tukaj.

SLIKICE!

Tole je bila moja največja dilema…

Ajk ima že svoja leta. Sicer ima še vedno ogromno kondicije, vendar je potrebno popaziti nanj. Zato sem bila v dilemi ali ga vzamem s seboj na vajo ali ostane doma. Prevladala je njegova vesela narava in energija do dela. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev pravilna. Sedaj ga že res izvrstno poznam in tako tudi vem kje so meje. Niti v enem trenutku jih nisva prekoračila.

Zjutraj sem po obešanju perila skoraj zamudila zbor na Voklem. Prispela sem tik pred tem, ko so se naši nameravali vsesti v avte ter odbrneti dalje proti Ljubelju. Naprej sem sledila ostalim. Ajk je že nestrpno čakal na “akcijo”, ki se je pripravljala že od prejšnjega večera dalje. Njegova vodnica je namreč že prejšnji večer skrbno spakirala vse potrebno. No, igračko sva na žalost pozabila, vendar nama je ena dobra duša prepustila eno lepo roza nogavičko, ki sva jo zavozlala in nama je potem služila kot igračka.

Na Ljubelju smo se pokupčkali, našli vsak svojega vodjo in odšli na “sprehod” v hrib. Z mojim nadpovprečno težkim nahrbtnikom je bila ta naloga kar zahtevna. Nahrbtnik je tokrat resnično vseboval vse po spisku (vključno z vrvno tehniko). Ajk seveda ni bil v pomoč. Takrat, ko ni bilo potrebno, je vlekel kot nor, ko pa bi mi prišlo prav malo pomoči pri hoji v hrib, se je pa odločil, da se res ne spodobi, da se kot 10-letni gospod tako obnaša in je vzorno hodil poleg mene.

Na bregu

Prvi postanek je bil v strmem bregu, kjer sva se v iskanju prva preizkusila ravno z Ajkom. Iskala sva dve osebi in ko sva našla prvo, sem se odločila, da bo za Ajka dovolj in da prepustim najdbo druge osebe kolegom. On bi sicer še iskal, vendar sem vedela, da naju čaka še nekaj postaj, kjer bo možnosti za iskanje več kot dovolj.

Naslednja postaja je bila tik pod bregom, ki ga je pokrival sneg. Po krajšem treningu, smo se vodniki zbrali na snegu in poiskali lavinsko žolno ter s sondami našli nahrbtnik.

Tretja postaja je bil “plaz”, kjer sva se z Ajkom prvič v življenju preizkusila na snegu. Vodja Niko me je hitro postavil na realna tla s tem, ko je zahteval obnašanje kot v resnični situaciji. Izgovor, da z Ajkom tega v najinem življenju še nisva počela, ni obrodil sadov. Ajku sicer vedno zaupam, vendar sem se v tej (za oba) novi situaciji nekoliko spraševala kako se bova odrezala. Ajk je izvedel eno lepo iskanje in ob tem kazal očitne znake veselja. “Mogoče bi se pa morala kdaj udeležiti kakšnega lavinskega tečaja,” sem si rekla ob uspešni najdbi ponesrečenca.

Jeeeee! Najden!

Naslednjo – zadnjo postajo sva počivala. Ajk je sicer še vedno kazal ogromno energije za delo, vendar sem se odločila, da je akcije zanj za ta dan dovolj. Tako smo se prijetno utrujeni vrnili na mejni prehod, kjer smo z veseljem pomalicali zaslužen pasulj s klobaso ter se odpravili proti domu.

Vesela sem si ponovno potrdila, da se znam pravilno odločati kaj, kako in koliko bom z Ajkom delala, da ne bo preveč za njegovo stanje.

Hvala Jožetu za lepe slike! Tako lahko njegove in par mojih slik pogledate tukaj.

Teden je prešel v vikend brez opaznega prehoda – vsaj kar se ure jutranjega vstajanja tiče. Včerajšnjo soboto sem se z veseljem udeležila seminarja za inštruktorje in pripravnike za inštruktorje šolanja psov, ki ga je vodila Metoda Mikuž Bračković. Seminar z naslovom Osnove dela s tečajniki je bil nadvse zanimiv. Današnjo nedeljo pa sem vstala v oblačen in bolj ali manj vlažen dan ter po jutranjem čajčku z mojo zvesto “polovičko” “spakirala” Ajka in Kayo v avto in se odpeljala novi preizkušnji naproti.

Če bi me kdo par let nazaj vprašal po mnenju o tekmovanjih, bi dobil odgovor, da le-ta niso zame. Kako se stvari spreminjajo … Odkar sem se začela na drugačen način ukvarjati s poslušnostjo pri mojih dveh zverinicah, mi vsaka taka preizkušnja predstavlja neko oceno napredovanja medsebojnega sodelovanja z mojimi štirinožci. Tako mi je velikega pomena, da me nekdo snema. Na ta način lahko bolj objektivno vidim napredek pri delu v primerjavi  z delom predhodne preizkušnje. Glavni cilj, ki ga zasledujem je, da na treningih in pri kakršni koli preizkušnji moj kosmatinec kaže veselje do dela. Nadaljnji cilji pa se razlikujejo glede na to ali gre za Kayo ali Ajka.

Veselje

Pri Ajku sem imela zaradi prejšnjega načina dela še nedolgo nazaj  precejšnje težave povezane s stresom. Najina poslušnost izpred par let nazaj in sedanja sta kot noč in dan. Pri današnjem delu se je spet pokazal napredek. Ajkovo pozornost sem imela večji del proge, kjer pa je za trenutek ni bilo pa nisem imela težav pri hitrem pridobivanju pozornosti nazaj. Poleg tega, sva pridobila tudi na hitrosti in pri natančnosti izvedbe posameznih vaj. Kar je najpomembnejše pri najinem današnjem “nastopu” pa je veselje, ki ga je kazal tekom celotne proge.  Na mojega 10-letnega gospoda Ajka sem zelo ponosna tudi zato, ker sva dosegla tudi t.i. točke odličnosti. Na koncu tekmovalnega obdobja, se bodo letos prvič podelili tudi t.i. “Certifikati o odličnosti” tekmovalcem, ki bodo vsaj 3x v tekmovalni sezoni dosegli te točke.

Kaya je zelo plašna “punca”. Stres ji povzroča vsakršna sprememba njenih običajnih dnevnih navad. Ko bova dosegli, da bo na njej tujem poligonu sproščena, bova “zmagali”. To  je moj projekt pri tej moji zlati “mali” punci. Danes se je kljub strahu pri podrti oviri dokaj dobro odrezala in uvrstili sva se na 12. mesto ter dosegli najinih prvih 10 točk za državno prvenstvo.

Vesela sem, da se je te tekme udeležilo kar nekaj tečajnikov iz našega društva in seveda nekaj članov drugih društev, s katerimi sem se z veseljem srečala, izmenjala nekaj besed in seveda držala pesti! Čestitke vsem! Pridni ste bili!

Nekaj slik lahko vidite tukaj.

Posnetek najinega dela lahko pogledate tukaj.

Včeraj smo v KD Krim organizirali lavinske izpite.

Tudi z Ajkom nisva lenarila. Poleg administratiivnih zadev, za katere sem bila zadolžena, sva zapolnila manjkajoči člen in šla za par enemu izmed izpitnikov. Po dolgem času sva se spet preizkusila v klasični poslušnosti. Nekoliko nama (mi) je sicer zagodlo redno treniranje rally obedienca, kar je bilo opazno po nečem, čemur se v “klasiki” reče dvojna povelja. Poleg besednih povelj, je pri marsikateri vaji opaziti tudi povelja s telesom (roke, gibi celotnega telesa). Kljub vsemu pa sem bila zelo zadovoljna z delom gospoda Ajka, saj je kazal veselje do dela in tudi s pozornostjo nisva imela večjih težav. Izseke najine poslušnosti lahko pogledate tule.

Po zaključku izpitov, smo se Krimovski kolegi zbrali na čaju, kavi in ostalih nekoliko bolj kaloričnih pijačah ter na tak način proslavili uspehe nekaterih naših krimovskih članov, ki niso bili le v vlogi organizatorja, temveč tudi v vlogi izpitnikov. Čestitke vsem!

Prijetno utrujena in zadovoljna sva zaključila včerajšnji dan, ki se je odvijal v Kamniški Bistrici. Tokrat sem vtis napisala na mojo stran, saj imamo kar nekaj kandidatov, ki so “tlako” na lavinskem izpitu bolj doživeto opisali tukaj.