Moj vsakdan je bolj ali manj zaznamovan z malimi živalmi – predvsem psi. Moja služba je ukvarjanje z marketingom zdravil predvsem za malo prakso, moj glavni hobi je kinologija, vse pa vodi moja osnovna veda – veterinarska medicina. Tako mi je letos uspelo prišparati nekaj denarja in dopusta in je tako prvi teden mojega junijskega dopusta minil na izobraževanju na Dunaju v znamenju Rehabilitacije in fizioterapije malih živali.

Veterinärmedizinische Universität Wien je celo veterinarsko mesto. Psi niso samo dovoljeni, temveč bi skoraj lahko rekla, da so zaželjeni. Boji je bila naša slovenska pridružena študentka na vseh predavanjih. Med urami se je lahko igrala s parsons russelko predavateljice. Med odmori je z različnimi »pasjimi študenti« norela na ograjenem pasjem igrišču, tudi na kosilu se nam je lahko pridružila, saj je temu namenjena jedilnica, kjer je vstop psom dovoljen.

Na izobraževanju smo poleg kolegov iz različnih koncev sveta (Italija, Turčija, Španija, Hong Kong, Tajvan, Belgija, Nizozemska, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Avstrija, Litva, Tajska, Slovenija ) spoznali osnove rehabilitacije in fizioterapije malih živali. Seveda smo imeli tudi praktične vaje, ki jih bomo nadgradili na septemberskem nadaljevalnem izobraževanju. Termoterapija, hidroterapija, elektroterapija, osnove nevrologije s praktičnim osnovnim nevrološkim pregledom pasjih predstavnikov naših predavateljev in Boji, so le delček obširne tematike, s katero smo se spoznali na tem izobraževanju.

Vse to smo absorbirali in komaj čakamoo na pridobivanje praktičnih izkušenj. Nekaj blagodejne masaže, vaj, termoterapije in elektroterapije izpod mojih rok in pod budnim očesom naše fizioterapevtke Kristine Porenta sta Ajk in Kaya bila že deležna. Sedaj bomo pa znanje nadgrajevali, kupili kako “TENS mašino” in če bo sreča mila, nekoč prišli do “underwater treadmill-a”, ki stane par desettisoč evrov… Hm…
Zadetek na loteriji?

SLIKICE!

S Kayo na štartu

Tudi ta vikend je bil “pasje” delovni. Ajk, Kaya, jaz in moja polovička smo se zjutraj odpeljali na poligon KD Ljubljana, kjer nas je čakala nova preizkušnja znanja na 2. državni tekmi RO. Pobožne želje o oblačnem vremenu se žal niso uresničile in tako smo imeli lep sončen in za delo buldoginje in veterana nekoliko vroč dan.

Delo sem začela s Kayjo, s katero sva štartali kot zadnji izmed 14 tekmovalcev. Kljub vročini in mojemu skepticizmu, me je moja punca zelo navdušila. Pozornosti sicer nisva imeli tako lepe kot jo imava na treningih, kjer je nagrajena vsakih nekaj vaj, vendar je bila precej boljša kot na prejšnji tekmi. Tako sva zasedli lepo 8. mesto .

Mi gremo...

Z Ajkom nama tokrat ni šlo najbolje. No, meni ni šlo najbolje. Tekom najinega dela nisem bila pozorna na njegovo pozornost in jo tako iz vaje v vajo izgubljala. Zato je fant podrl prečko višinskega preskoka, se odrinil od daljinskega preskoka, nekontrolirano oddirjal čez gugalnico in nekoliko po svoje prikrojil slalom. Zaradi treh vaj ocenjenih z nič točkami, sva bila neuvrščena. Kljub vsemu pa sem vesela, da sem ga po isti progi precej boljše odvodila še enkrat, ko sva “služila” kot nadomestilo manjkajočega para. Seveda se to ni ocenjevalo, vendar mi je delo Ajka nekoliko povrnilo dobro voljo. Po prvi rundi sem bila namreč kar precej jezna sama nase. Tudi to je dobra šola.

Nekaj FOTOGRAFIJ – moje so na žalost slabe kvalitete, zato pa HVALA GREGORJU za njegove!.

Teden je prešel v vikend brez opaznega prehoda – vsaj kar se ure jutranjega vstajanja tiče. Včerajšnjo soboto sem se z veseljem udeležila seminarja za inštruktorje in pripravnike za inštruktorje šolanja psov, ki ga je vodila Metoda Mikuž Bračković. Seminar z naslovom Osnove dela s tečajniki je bil nadvse zanimiv. Današnjo nedeljo pa sem vstala v oblačen in bolj ali manj vlažen dan ter po jutranjem čajčku z mojo zvesto “polovičko” “spakirala” Ajka in Kayo v avto in se odpeljala novi preizkušnji naproti.

Če bi me kdo par let nazaj vprašal po mnenju o tekmovanjih, bi dobil odgovor, da le-ta niso zame. Kako se stvari spreminjajo … Odkar sem se začela na drugačen način ukvarjati s poslušnostjo pri mojih dveh zverinicah, mi vsaka taka preizkušnja predstavlja neko oceno napredovanja medsebojnega sodelovanja z mojimi štirinožci. Tako mi je velikega pomena, da me nekdo snema. Na ta način lahko bolj objektivno vidim napredek pri delu v primerjavi  z delom predhodne preizkušnje. Glavni cilj, ki ga zasledujem je, da na treningih in pri kakršni koli preizkušnji moj kosmatinec kaže veselje do dela. Nadaljnji cilji pa se razlikujejo glede na to ali gre za Kayo ali Ajka.

Veselje

Pri Ajku sem imela zaradi prejšnjega načina dela še nedolgo nazaj  precejšnje težave povezane s stresom. Najina poslušnost izpred par let nazaj in sedanja sta kot noč in dan. Pri današnjem delu se je spet pokazal napredek. Ajkovo pozornost sem imela večji del proge, kjer pa je za trenutek ni bilo pa nisem imela težav pri hitrem pridobivanju pozornosti nazaj. Poleg tega, sva pridobila tudi na hitrosti in pri natančnosti izvedbe posameznih vaj. Kar je najpomembnejše pri najinem današnjem “nastopu” pa je veselje, ki ga je kazal tekom celotne proge.  Na mojega 10-letnega gospoda Ajka sem zelo ponosna tudi zato, ker sva dosegla tudi t.i. točke odličnosti. Na koncu tekmovalnega obdobja, se bodo letos prvič podelili tudi t.i. “Certifikati o odličnosti” tekmovalcem, ki bodo vsaj 3x v tekmovalni sezoni dosegli te točke.

Kaya je zelo plašna “punca”. Stres ji povzroča vsakršna sprememba njenih običajnih dnevnih navad. Ko bova dosegli, da bo na njej tujem poligonu sproščena, bova “zmagali”. To  je moj projekt pri tej moji zlati “mali” punci. Danes se je kljub strahu pri podrti oviri dokaj dobro odrezala in uvrstili sva se na 12. mesto ter dosegli najinih prvih 10 točk za državno prvenstvo.

Vesela sem, da se je te tekme udeležilo kar nekaj tečajnikov iz našega društva in seveda nekaj članov drugih društev, s katerimi sem se z veseljem srečala, izmenjala nekaj besed in seveda držala pesti! Čestitke vsem! Pridni ste bili!

Nekaj slik lahko vidite tukaj.

Posnetek najinega dela lahko pogledate tukaj.

Včeraj smo v KD Krim organizirali lavinske izpite.

Tudi z Ajkom nisva lenarila. Poleg administratiivnih zadev, za katere sem bila zadolžena, sva zapolnila manjkajoči člen in šla za par enemu izmed izpitnikov. Po dolgem času sva se spet preizkusila v klasični poslušnosti. Nekoliko nama (mi) je sicer zagodlo redno treniranje rally obedienca, kar je bilo opazno po nečem, čemur se v “klasiki” reče dvojna povelja. Poleg besednih povelj, je pri marsikateri vaji opaziti tudi povelja s telesom (roke, gibi celotnega telesa). Kljub vsemu pa sem bila zelo zadovoljna z delom gospoda Ajka, saj je kazal veselje do dela in tudi s pozornostjo nisva imela večjih težav. Izseke najine poslušnosti lahko pogledate tule.

Po zaključku izpitov, smo se Krimovski kolegi zbrali na čaju, kavi in ostalih nekoliko bolj kaloričnih pijačah ter na tak način proslavili uspehe nekaterih naših krimovskih članov, ki niso bili le v vlogi organizatorja, temveč tudi v vlogi izpitnikov. Čestitke vsem!

Prijetno utrujena in zadovoljna sva zaključila včerajšnji dan, ki se je odvijal v Kamniški Bistrici. Tokrat sem vtis napisala na mojo stran, saj imamo kar nekaj kandidatov, ki so “tlako” na lavinskem izpitu bolj doživeto opisali tukaj.

In prišel je …

… moj prvi prispevek na spletni strani – razen seveda “Dobrodošli” …

Najlepši par večera!

Moj delovni dan prejšnji petek se je zaključil s prijetnim druženjem z vodniki iz ERP Tolmin. Najprej sem z beštjami obiskala “Pupo” in Ajšo v tolminski veterinarski ambulanti, kjer sta se zverini počutili izvrstno. Nato pa smo se vsi skupaj odpravili na poligon.

Sprejeli so me s kuhanim vinčkom. Zatem smo stopili v akcijo. Prva disciplina na sporedu je bila poslušnost. Za začetek sem opazovala “tmince” pri delu, potem pa sva malo povadili poslušnost še s Kayo in gospodom Ajkom. Po odmoru ob izvrstnem kuhanem vinčku in prijetnem pogovoru, je sledilo iskanje.

Nekaj utrinkov lahko vidite tukaj.