Nekoliko z zamudo, vendar bolje pozno kot nikoli

Sobota, 21. november je bila prav poseben dan. Z Ajkom sva se udeležila preizkušnje za kvalifikacijo v SIP enoto (skupino za iskanje pogrešanih) za leto 2010. Marsikdo bi rekel zakaj bi ravno ta preizkušnja bila kaj posebnega. V odgovor lahko povem, da je vsaka preizkušnja nekaj posebnega. Vsako leto so občutki nekoliko drugačni, poleg tega imamo več izkušenj (ki pa niso nujno v korist).

Iz lepega sončnega dne v Grosuplju sem se odpeljala na meglene primorske travnike. Ajk je že vedel, da se mu bo po nekajmesečnem »delovnem mrku« spet nekaj dogajalo in ni mogel skriti nemira in veselja. Skoraj vsakodnevni tekaški podvigi so se nama obrestovali. Najpomembnejši cilj te preizkušnje je namreč bil, da Ajka ne preobremenim – kar mi je tudi uspelo. Ajk je po drugem iskanju še vedno kazal željo po iskanju, skakanju in igri. Vendar vsako lepo stvar je potrebno zaključiti dokler nam je še lepo in tako sva se »pospravila« v avto in se odpeljala domov. Doma me je namreč čakala obvezna literatura za bližajoči se izpit podiplomskega študija (ki sem ga čez par dni opravila z 10    ).

Tako se bova z Ajkom tudi v letu 2010 udeleževala iskalnih akcij in po svojih najboljših močeh poskušala prispevati k temu, da bo skupina ljudi vseh profilov čim bolj organizirano, kvalitetno in uspešno opravljala iskalne akcije.

Tokrat na žalost ni slik. Utrinke nekaterih ostalih udeležencev pa lahko preberete tukaj:

http://erp-kdkrim.com/dogodki/09/sip.php

Moji letošnji vikendi so natrpano polni kinoloških prireditev. Tako sem ta vikend nabirala dodatno znanje o šolanju psov na seminarju Nikite Xever. Teoretično delo z video prikazi se je prepletalo s praktičnimi prikazi dela Nikite in njegove žene Olge s psičko Ayo ter seveda tudi našim praktičnim delom z lastnimi psi. Moram reči, da  mi  je metoda, ki deluje na želji psa do dela in ne na želji, sploh pa ne prisili s strani lastnika, že dlje časa zelo pri srcu. Žal je nisem poznala v take potankosti, kot sem jo uspela spoznati ta vikend. Tako se mi je razblinilo nekaj vprašajev, ki sem jih imela pri svoji razlagi in dojemanju tega načina dela. Seveda je in tudi bo še kar nekaj vprašajčkov tekom dela s svojimi psi – ampak saj se vendar učimo in izpopolnjujemo celo življenje.

Slikic tokrat ni na voljo, kljub temu, da sem imela fotoaparat s seboj. Je bilo vse skupaj preveč »napeto« in sem pozabila na foto dokumentiranje

Kaya se je spet izkazala! To nedeljo je bilo njeno delo daleč najboljše doslej – kar se dela na RO tekmah tiče. Tako sva dosegli izvrstno 7. mesto v konkurenci 14-ih tekmovalcev in lepih 132 točk.

Moja Kayča

Z Ajkom naju je žal doletela diskvalifikacija. Kljub vsemu sem z njegovim delom zadovoljna, saj se je začetno slabše delo proti koncu precej izboljšalo. Seveda naju je to stalo nekaj časa in zato tudi pripeljalo do diskvalifikacije.

SLIKE!

Dolg neprespan delovni teden se je nadaljeval v neprespan vikend.  Sobota je namreč bila v znamenju ERPS vaje (= vaje vseh Enot reševalnih psov Slovenije), ki se je odvijala na 5-ih deloviščih na Dolenjskem. To je z drugimi besedami pomenilo vstajanje ob 5h zjutraj, “skupinsko kavico” pred prihodom na cilj in seveda delo, delo in še enkrat delo – seveda z vmesnim postankom v senci s hladno pijačo v rokah.

Ajk je kot ponavadi že prejšnji dan vedel, da se nekam gre in zvesto sledil vsakemu mojemu gibu in skrbno opazoval, da sem res vse spakirala. Tokrat sem se spomnila tudi na njegovo igračko. Zjutraj je bil takoj pokonci in veselo skočil v avto.

Delovišča in organizacija vaje so bila enkratna. Prav tako zaslužen pasulj na koncu in družba isto-mislečih “K9-manijakov”.

"parkiran"

Prijateljica na počitku

Na prvem delovišču smo iskali obešenca. Vodja skupine Robi, nas je razporedil po terenu in tako smo pridno iskali vse, kar je dalo karkoli misliti na pogrešano osebo.  Uspešno smo našli tudi čevlje in kapo. Na drugem delovišču smo se s čolnom prestavili na drugi breg hude deroče reke in nadaljevali pot na tretje delovišče, kjer smo preiskali ruševino. Ajk je izjemno hitro in po šolsko našel ponesrečenca v prvi stavbi. Za ostale ponesrečence v drugih stavbah je poskrbel preostanek skupine. Naslednja postaja je bil bar na letališču, kjer so si naši kosmatinci oddahnili, mi pa smo se sprostili ob hladni pijači. Pot smo nadaljevali na naslednje delovišče, kjer smo v strmi breg iskali dve pogrešani osebi. Preostali člani skupine, so nama z Ajkom velikodušno odstopili iskanje ob poti, da ne bi preveč obremenjevala svojega veterana. Tako sem bila kot sredinski člen vrste strelcev zadolžena tudi za koordinacijo celotne vrste. S skupnimi močmi smo prečesali strmi breg. Ajk se je izjemno izkazal. Ubogal je vsak moj namig (ukazujem mu namreč že dolgo ne več) in usmerjanje nama je šlo izvrstno. Pri postanku za potrebe koordinacije vrste, se je kar naeknrat zaslišal lajež in prijavila sem najdbo ponesrečenca, ki ga je Ajk vztrajno nakazoval. Ponesrečeni je tožil o bolečinah v gležnju in tako smo se ga družno potrudili čim hitreje oskrbeti. Po koncu dela na tem delovišču pa smo v dobri družbi “oskrbeli” še svoje želodčke.

Slike najdete TUKAJ!

Poleg tega najdete slike tudi na galeriji reševalcev!