OBF ali OpenBoxFestival (09.10.2010)  je dogodek, ki ga naš vrli Ivo in njegova boljša polovica vsako leto organizirata v okolici Grosuplja – grad Boštanj. Gre za neuradno razstavo psov z zvenečimi osebami izbranimi za sodnike ter z največjo posebnostjo, da so na tej razstavi zaželjeni VSI bokserji. Rumeni, progasti, BELI, sterilizirani, kastrirani, plemenjaki in kriptorhidi, rodovniški in nerodovniški – skratka predvsem druženje ljubiteljev bokserjev, kot pa razstavljanje.

Tokrat sem se ga namesto z mojim belim Ajkom, udeležila s “črnuhcem” Rudyjem. Rudy se je prvič srečal s tako množico psov. Predvsem me je presenetil z obnašanjem, saj mi je kljub številnim motečim dejavnikom (novo okolje, množica nepoznanih psov in ljudi,…) lepo sledil in prišel k meni na vsak klic (seveda po salamco). To vse sicer še nič ne pomeni, saj ga čaka še pestro obdobje odraščanja, kjer bo veselo raziskoval tudi širšo okolico in po vsej verjetnosti imel težave s “sluhom” – pri mojih klicih seveda…

Glavne ugotovitve tega dne:

1. čakanje mi ni ravno pri srcu
2. Rudy obvlada potrpežljivo čakanje sede v ringu (v nasprotju z mano in pričakovano razstavno stojo…)
3. igra s povodcem je dobra zabava med tekom po ringu (za Rudyja seveda)

Skratka – namen nakupa tegale črnuhca se nekoliko ne sklada z zahtevami po obnašanju na razstavah. Pri delu zaželjena pozornost na vodnika je tukaj moteča. Tej pozornosti se seveda ne mislim odreči za ceno razstav. Je pa tak dogodek lahko simpatična popestritev dneva in priložnost za socializacijo. Če pa je prisotna še dobra družba, dobra hrana, lepo vreme in lep opis tvojega kosmatinca, je dan sončen res v skoraj vseh pogledih.

Zasedli smo 2. mesto med zelo perspektivnimi mladiči (razred 0 – 9 mesecev) in prejeli res lep opis s strani g. Vaclava Novotnyja (Optima Grata).

Povedal je:  3,5 meseca star, zelo temno progast, tipična glava, zelo dobro predprsje, oko in maska temni, korekten stop, zelo lepo zobovje, telesna zgradba kvadratna, dobrega okostja, zelo dobro razvito oprsje, lepi prednji in zadnji koti, gibanje primerno njegovi starosti, zelo razposajen, zelo perspektiven.

Rudy je prvi vikend v oktobru doživel svoj “reševalski krst”. Udeležil se je svojega prvega reševalskega treninga. Pravzaprav kar tabora – v Puli. Fant se sicer že od prihoda domov precej igra in med igro spoznava zaželjene oblike vedenja. Poleg tega nabira izkušnje spoznavanja različnih okolj, stvari in živali, vendar s pravimi ruševinami se dosedaj še ni srečal. Tako mu je ta dogodek v Puli prinesel srečanje z nekaj novimi elementi iz reševalskega okolja ter predvsem igre s drugimi osebami. Hitro je spoznal prednosti takih taborov – npr. spanje na ultra mehkem zadnjem sedežu avta, pogoste sprehode in seveda preživljanje celotnega dne v stiku z vodnico. Rudy že doma včasih zelo rad izsiljuje z laježem, zato smo to njegovo “hibo” izrabili kot vrlino in tako je na spodnjem posnetku “izsilil” nekaj salame.

Rudy – oblajanje

… je končno pri meni.

Rudy

Zverinica se je hitro aklimatizirala. Trenutno precej spi, lula in kaka… Skratka – nič posebnega, nič drastičnega in nič tako ekskluzivnega. Me prav zanima v kaj bo zrasla. Upam, da čas sicer ne bo šel prehitro, ker je mali mišek zelo posrečen v tem starostnem obdobju.

Yps-Rudy von Felix – ali partizansko Rudy

Samo za trenutek – pa vendarle…

Ajku v spomin (46. sekunda)…

Kaj je to? Sem se vprašala, ko me je Jasna – predsednica sveže ustanovljenega kinološkega društva v Logatcu povabila na sodelovanje. Po krajši razjasnitvi glavnih pojmov, me je napotila na spletno stran, kjer sem si prebrala več o Canicrossu (teku s psom), Bikejoringu (kolesarjenju s psom) in panogi poimenovani Carts (vpregah s psi).

Zadnji koraki pred ciljem

Z Ajkom greva rada na kak sprostilni tek, zato sem zanj vedela, da mu proga napovedane dolžine 4 – 6 km, ne bo predstavljala težav.  Spraševala pa sem se, kako se bom sama kosala z dano progo.  Tek je namreč disciplina s katero se ne ukvarjam  še veliko časa in tudi ne ravno aktivno (kljub dobrim namenom).

In nastopil je dan D. Proga je bila znana – dolga 4,14 km (mimogrede naj omenim, da je na podani povezavi satelitski posnetek proge in tudi natančen opis – pohvale organizatorju!). Tako sem v soboto prišla mimo številnih pestrih stojnic (s katerih bi najraje nakupila vse živo – od  frizbijev različnih oblik, barv, trdote, drugih pasjih igrač,  do raznih malih predmetov, priboljškov in tudi sladkih dobrot) do šotora za prijave, kjer sem vplačala štartnino in se z Ajkom napotila na veterinarski pregled.

Po “musher sestanku” - sestanku vseh vodnikov, kjer so nam pojasnili podrobnosti tekmovanja in nam opisali potek proge in dogajanja, smo bili deležni “frizbijaške” predstavitve. Zatem so na pot krenili tekmovalci na kolesih. Sledili sta dve vpregi 6 psov in nato so se začeli štarti tekmovalcev, ki smo se s psi odpravili na pot peš – v teku. Na progo so nas spuščali v enominutnih razmakih.  Z Ajkom sva imela štartno številko 321, kar je v praksi pomenilo štart ob 15:21.

Prvič v življenju sem se aktivno udeležila tekaške priredtve. In odštevanje…  Štart! Kot se mi je že dozdevalo, sem štartala s prehitrim tempom. Prvi ovinek desno, nato levo, še enkrat levo in potem vzpon. Ajk, ki sicer zelo rad vleče, me v hrib definitivno ni želel vleči ampak so mu bili zanimivi grmički ob poti. Tako sem se s strminico spopadala le s svojimi močmi in tudi z Ajkovo silo teže, ki se je nagibala s poti v grmovje. Seveda je bila situacija v prehodu v dolino nasprotna – vlekel je kot nor  (sploh ko je opazil psa pred seboj). Tako sem precej energije vložila v zaustavljanje te moje bele “vprege” preden bi se najin tek v dolino sprevrgel v nekaj v stilu supermana. Seveda se ni obnašal po zgledu zverziranih canicross tekačev, ki so z besedami usmerjali pse, ki so jih pridno upoštevali. Ajku so bili zanimivi gledalci ob poti – predvsem na štartu in cilju – predvsem tisti, ki so s fotoaparati čepeli ob poti. Tako, sem ga skozi cilj morala skoraj zvleči, saj bi on želel malo pofirbcati, če so ga res strokovno ovekovečili na elektronske medije. Prispela sva v cilj zadovoljna. Ajk bi po mojem rade volje odtekel še kar lep kos poti.

Drugi dan – drugi tek… Tokrat skupinski štart. Štiri vrste s po 3 tekmovalci. Kako štartati, glede na to, da Ajka zelo zanimajo ostali kosmati tekači, ki so mu skoraj ob boku? Tako sva se zagnala s prekomernim tempom (ter vmesnim “spoznavanjem” z levim “sosedom”) in si čim hitreje poiskala “prostorček pod soncem”, umirila tempo in tekla in tekla po sedaj že dobro poznani, sicer nekoliko bolj razmočeni in blatni progi. Na cilju so naju pričakali glasni navijači, ki so vodnici povečali zagon, da je trmasto odtekla skozi cilj pred tekaškim parom, ki ji je bil tik za petami. Ajk pa se je veselo oziral in nekoliko zaostal z očitno željo po spoznavanju teh oseb, ki so spodbujali njegovo vodnico.

Izkupiček obeh dni?

Ajk je bogatejši za eno pasje pivo, pasjo mesno palčko, sproščeno divjanje  in čohanje.

Vodnica pa je bogatejša za nekaj novih izkušenj – sploh v zvezi s štartom, tempom in situacijami oz. razmerami ob takih podvigih. Bogatejša je tudi za en požirek pasjega piva z okusom govedine in nekaj nagrad srečelova. Aja, pa za en (upam, da zmerni) prehlad.

Borba pred ciljem

Nauk te zgodbe?

• Nujno se je navaditi na tekaški povodec!
• Dodaten povodec za pomoč pri usmerjanju take vrste kosmatinca kot je Ajk je v veliko korist.
• Po končanem teku se je potrebno čim prej preobleči v suha oblačila (!!!).
• Dobro bi bilo, da se pes navadi, na sotekmovalce v kosmati in manj kosmati obliki ter na čepeče stričke in tetke s škatlami v rokah.
• Fotoaparat spravljen v avtu ni v veliko pomoč… Dobro je imeti tudi nekoga, ki ga prime v roke in seveda kakega navijača. Zato hvala vsem, ki ste me v živo spodbujali in tudi tistim, ki ste mislili name!

Tukaj in tukaj še 2 sliki izpod fotoaparata Polone Železnikar.

Pa še nekaj slik drugih dobrih duš, ki so naju z Ajkom ovekovečile: slika1, slika2,

Pa še z uradne spletne strani:

In oddaja O živalih in ljudeh, TV Maribor, kjer med drugim lahko vidite tudi skupinski štart.