Prekomerna telesna teža lahko zelo poslabša kvaliteto življenja vašega psa in resno ogrozi njegovo zdravje ter skrajšuje njegovo življenjsko dobo.

Vpliva na:

• nastanek in poslabšanje artritisa,
• pretrganje križnih kolenskih vezi,
• vnetja kože,
• povečano tveganje za zaplete pri anesteziji in operativnih posegih,
• obolenja dihal (vključno s kolapsom sapnika),
• obolenja srčnožilnega sistema,
• sladkorno bolezen,
• inkontinenco, sečne kamne,
• težave v plodnosti, probleme ob porodu, itd..
• Prevelika telesna teža pri mladičih velikih pasem vodi v nastanek oz. poslabšanje kolčne displazije in povečano tveganje raka na mlečni žlezi.

Dejavniki, ki povečajo verjetnost debelosti so:

• Pasma (npr. labradorec,…)
• Drugi genetski dejavniki (trenutno še slabo raziskani)
• Starost (tveganje narašča z naraščanjem starosti psa)
• Spol (običajno se debelost bolj pojavlja pri psičkah zaradi drugačnega vpliva hormonov)
• Sterilizacija/kastracija (sterilizirani/kastrirani psi imajo večje tveganje za pojav debelosti, ki se tudi kaže zaradi vpliva spremenjenega delovanja hormonov; nekatere raziskave so pokazale, da je nagnjenost k debelosti manjša pri živalih steriliziranih pred starostjo 6 mesecev; pomemben primeren režim prehranjevanja, za vzdrževanje normalne telesne teže)
• Obolenja žlez z notranjim izločanjem (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice in nadledvičnih žlez)
• Določena zdravila (predvsem kortikosteroidi in protiepileptična zdravila lahko povečajo apetit)
• Pomanjkanje gibanja
• Neprimerna prehrana
• Individualne lastnosti posameznega psa
• Življenjsko okolje

Primarna dejavnika za nastanek debelosti sta v večini primerov predvsem pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana. Največji problem predstavljajo lastniki sami, saj si nočejo priznati, da je njihov pes predebel. Če si pa to končno priznajo, pa imajo velikokrat težave s samodisciplino pri odmerjanju hrane, predvsem pa priboljškov. Večinoma sledi znan izgovor: »Pa saj moj kuža skoraj nič ne je.«

Nekoliko obnovljena Rudyjeva rubrika.

Na žalost mi poste in rubrike nekam “zgužva”… Mogoče bo nekoč imel moj blog boljši dan in bo ubogal administratorko.

Povzročitelj tega obolenja je parazit imenovan Dirofilaria immitis.

Za prenos in razvoj potrebuje vmesnega prenašalca: komarja (prenaša jo kar 70 vrst komarjev)

Kot rezervoar ji služijo številne vrste domačih in divjih živali: volkovi, lisice, itd.

Predvsem se okužujejo psi, manj mačke, dihurji in človek.

Gre za nitastega notranjega zajedavca bele barve, dolgega v povprečju 15 do 25 cm, ki naseljuje predvsem pljučne arterije in tudi srce. Od mesta pika komarja do srca pripotujejo ličinke imenovane mikrofilarije od mesta pika komarja po krvnih žilah. Odrasle dirofilarije preživijo v psu 3 do 5 let. Samice v srcu proizvajajo nove mikrofilarije, ki se lahko v krvnem obtoku nahajajo od 2 do 18 mesecev in jih spet posesa komar ter prenese naprej. Te mikrofilarije v komarju dozorijo do stopnje, ki je primerna za okužbo novega gostitelja. Pravimo, da dozorijo.

Med najbolj nevarne predele v Sloveniji spada slovensko primorje, na Hrvaškem predvsem Istra in južna Dalmacija, poleg tega pa tudi sosednja Italija, Španija in večina drugih držav s toplejšo klimo.

Znaki obolenja se razlikujejo odvisno od števila zajedavcev, razvojnih oblik zajedavca, imunskega odgovora in stopnje aktivnosti gostitelja (psa, mačke, dihurja…) ter trajanja okužbe. Prisotnost mrtvih odraslih zajedavcev lahko povzroči zelo hudo reakcijo, ki vodi tudi v smrt naše živali. Aktivnejši, bolj živahni psi prej pokažejo znake okužbe kot bolj umirjeni in manj aktivni psi. Bolj občutljivi na okužbo in tudi zdravljenje so manjši psi.

Pri psih se lahko ugotovi povzročitelja že pred nastopom kliničnih znakov, vendar običajno ne prej kot približno 5 – 6 mesecev po okužbi. Ker približno 20 % (po nekaterih podatkih tudi 30%) okuženih psov nima mikrofilarij v krvi, je najboljše opraviti antigenski test, saj je pregled krvi pod mikroskopom lahko lažno negativen. Kot dodatni testi specifičnim testom je priporočljiv tudi pregled krvi, urina in rentgenski posnetki prsnega koša.

Najpogostejši klinični znaki so: kašljanje (v izkašljani vsebini lahko opazimo tudi kri), hitrejše utrujanje po aktivnosti, povišana telesna temperatura, apatičnost, težje dihanje, izguba telesne teže, pomodrelost vidnih sluznic (dlesni, očesnih sluznic,…), krvavitve iz nosne votline, nezavesti in drugi znaki, ki se jačajo s stopnjo odpovedi srca. Kot že omenjeno, se te znake težje oz. kasneje opazi pri psih, ki niso ravno aktivni.

Zdravljenje je seveda odvisno od znakov in stanja pacienta, stopnje okužbe, poškodb organov in morebitnih spremljajočih obolenj. Psi, ki nosijo v sebi veliko število odraslih zajedavcev, lahko po uporabi sredstev, ki ubijajo odrasle oblike zajedavca zaradi velikega števila mrtvih zajedavcev doživijo hudo reakcijo. Zaradi tega lahko tudi poginejo. Tako se navadno uporablja zdravilo, ki deluje na odrasle oblike v posebnem režimu odmerjanja, ki postopoma ubija odrasle zajedavce. Uporaba sredstev proti ličinkam (mikrofilarijam) je precej varnejša.

Vsekakor pa je najvarnejša preventiva z različnim režimom uporabe (pred/po izpostavitvi), ki jo lahko dobite pri veternarju. Gre za t.i. makrolide, med katere spadajo: ivermektin, milbemicin oksim, moksidektin, selamektin,… Za trenutno razpoložljivost teh ali drugih sredstev se pozanimajte pri veterinarju.

Pasji ugriz je zelo pogosta vrsta poškodbe, sploh pri psih, ki se gibljejo spuščeni brez nadzora. Glede na izgled lahko rečemo, da so ugrizne poškodbe v »tisoč in eni obliki«. Poglavitna lastnost pasjih ugrizov je ta, da se na površini kože vidijo lahko le manjše »luknje« ali praske, pod kožo, ki je elastična in se z zobom, ki jo je predrl tudi skladno premika, pa se nahaja lahko precejšnja škoda kot npr. polomljena rebra, poškodbe notranjih organov in druge resne poškodbe. Pri ugrizih manjšega psa s strani večjega je kar precej poškodb hrbtenice in raztrganin sapnika.

Kot pri vseh poškodbah in pogostejših obolenjih, je zelo koristno, da je lastnik seznanjem z veščino dajanja prve pomoči psu – od poznavanja veščin obvladovanja poškodovanega psa, poznavanja znakov šoka, drugih pomembnih znakov stanj, ki so potencialno življenje ogrožujoča, poznavanja postopkov oživljanja, imobilizacije in oskrbe rane. V veliko pomoč vam bo mobilni telefon s številko dežurnega veterinarja, ki vam bo priskočil na pomoč najprej z nasveti po telefonu, istočasno pa se bo med prevozom psa k njemu v ambulanto že pripravil na hitro ukrepanje. Zapomnite si tudi dejstvo, da se lahko glavni problemi pokažejo tudi šele po 12 – 24 urah, ko smo že napačno prepričani, da je z našim psom vse v redu in ne potrebuje posebne oskrbe.

Veterinar bo pred natančno oskrbo rane psa najprej po potrebi stabiliziral in nato temeljito pregledal. Velikokrat je pri veterinarju potrebna kirurška razširitev rane, da se lahko primerno oceni in oskrbi poškodovana globlja tkiva in organe. V večini primerov se ugrizne rane ne zapira (šiva) popolnoma, saj jo je zelo težko razkužiti in bi se bakterije, ki jih nismo uspeli izprati in uničiti, pod popolnoma zaprto kožo veselo razmnoževale. Ugrizne rane so namreč zelo kontaminirane – s slino, blatom, zemljo in drugo možno umazanijo. Kljub izpiranju, razkuževanju in tudi kirurški obdelavi je v večini primerov zelo težko oz. skoraj nemogoče napraviti tako rano sterilno. Tako lastniki velikokrat »prejmemo« iz veterinarske oskrbe domov psa, ki ima vstavljeno t.i. drenažo – cevko, skozi katero se izteka vse kar bi motilo normalen proces celjenja rane. Kljub temu se lahko v nekaterih primerih rana ali njen del predčasno zaraste (sploh pri obsežnejših poškodbah) in povzroči določene probleme.

Zastrupitev s raznimi sredstvi proti glodalcem predstavljajo precejšnjo nevarnost za domače živali. Pes lahko pride v stik s tovrstnimi strupi bodisi slučajno, bodisi pa preko »prijaznih« sosedov in drugih ljubiteljev naših kosmatincev.

Strupena sredstva za glodalce so po sestavi različna. Najpogosteje se srečujemo z rodenticidi (kot imenujemo strupe proti podganam, mišim…), ki imajo antikoagulativne lastnosti, kar pomeni, da preprečujejo strjevanje krvi. Delujejo tako, da zmanjšujejo razpoložljivost vitamina K, ki je nujno potreben za normalne procese strjevanja krvi.

Ti strupi so nevarni tako za sesalce, kot tudi za ptice. Pomembno je vedeti, da pride do zastrupitve s to vrsto strupa lahko tudi indirektno – preko zaužitja zastrupljenega glodalca in ne le preko direktnega zaužitja samega strupa. V to skupino spada več različnih vrst snovi, ki jih lahko delimo na:

• Antikoagulante prve generacije (med njimi  najbolj znan varfarin), kjer je za učinek potrebno večkratno zaužitje strupa
• Vmesne antikoagulante, ki povzročajo zastrupitev že pri manjšem številu strupenih »obrokov«
• Antikoagulante druge generacije, kjer za zastrupitev zadostuje enkratno zaužitje

Kot je razvidno iz navedenega predstavljajo antikoagulanti druge generacije največjo nevarnost za neciljne vrste živali – kot so ptice, naši psi, mačke in tudi druge živali (kot npr. govedo in drobnica). Novejši antikoagulanti imajo tudi podaljšano razpolovno dobo, kar pomeni podaljšano delovanje, ki zato seveda pomeni podaljšano borbo vas, vašega veterinarja in predvsem vašega psa za življenje.

Klinični znaki take zastrupitve so različne oblike in stopnje krvavitev, vključno z anemijo, hematomi (s krvjo napolnjenimi bulami), izločanje krvi z blatom, kri v prsni votlini, krvavitve iz nosu, kri v urinu, kri v sprednji očesni kamrici, izkašljevanje krvi. Tako se pojavljajo znaki kot je šibkost, omotičnost, razni krči – kolike, spremenjeno otežkočeno, pohitreno dihanje, depresija in anoreksija. Ti znaki se lahko pojavijo še preden se opazi samo krvavitev.

Postavitev diagnoze pri tovrstnih zastrupitvah se navadno postavi na osnovi lastnikovega pričanja o zaužitju mrtvega glodalca ali samega strupa. Možni drugi vzroki za masivne krvavitve so pa lahko tudi razna prirojena stanja, napake trombocitov (celic, ki skrbijo za strjevanje krvi) ali pasje erlihioze oz. anaplazmoze.

Za zdravljenje se kot antidot uporablja vitamin K. Poleg tega pa tudi transfuzije plazme ali krvi. Poleg tega spada med zdravljenje tudi ostala podporna terapija v odvisnosti od ostalih znakov.

Predvsem je pomembno, da do zastrupitve sploh ne pride! To pa poskrbimo lastniki sami tako, da imamo svoje pse pod nadzorom, da poskrbimo, da se ne hranijo z vsem možnim kar srečajo v okolici in da v primeru zaužitja strupa čim hitreje stopimo v kontakt z veterinarjem.